1. Natančnega izvora bolečine v tetivah ne poznamo
Patologija, ki jo vidimo na slikovnih preiskavah, ni nujno povezana z bolečino. Vaskularnost tetive ni vzrok bolečine, temveč zgolj označuje stopnjo degeneracije. Bolečino v tetivah povzročajo živčni končiči na njihovem obrobju, ne pa v globini tetive. Simpatični živci, ki se pojavljajo v patološki tetivi, niso senzorični. Poleg tega ima centralna senzibilizacija večji vpliv na težave zgornjih okončin kot spodnjih (Plinsinga et al., 2015, 2018).
2. Degenerativnih sprememb tetiv ne moremo povsem odpraviti
Ne glede na metodo – operacijo, terapijo z udarnimi valovi, injekcije ali vadbo – degeneriranih delov tetive ni mogoče povsem regenerirati. Raziskave kažejo, da degenerativni deli tetiv pogosto ne prejemajo dovolj mehanskih dražljajev za prestrukturiranje (Docking et al., 2019). Kljub temu se stanje bolnikov pogosto izboljša, tudi če struktura tetive ostaja nespremenjena (Tsehaie et al., 2017).
3. Hitrost obremenitve je pomembnejša od teže
Tendinopatije so pogostejše pri dejavnostih, ki vključujejo hitro menjavanje obremenitev (stretch-shorten cycle – SSC), kot so skoki, tek ali eksplozivni gibi. Počasni in težki gibi, denimo dvigovanje uteži, so za tetivo veliko manj obremenjujoči. Najboljši športniki, ki lahko razvijejo izjemne hitrosti in sile, so pogosto tudi najbolj dovzetni za težave s tetivami – pojav, znan kot 'paradoks skakalnega kolena' (Visnes et al., 2013).
4. Kombinacija kompresijskih in nateznih obremenitev je najbolj škodljiva
Raziskava Soslowskyja et al. (2002) je pokazala, da sama kompresija ali natezna obremenitev ne povzročata večje škode. Ko pa se združita, tveganje za poškodbe močno naraste. Razumevanje te kombinacije je ključno za načrtovanje varnih in učinkovitih vadbenih programov.
5. Intenzivna obremenitev povzroča začasno degradacijo kolagena
Po intenzivni vadbi tetiva potrebuje do 36 ur, da se sinteza kolagena povrne v ravnovesje (Magnussen et al., 2010). Zato je priporočljivo, da se vadbeni dnevi razporedijo na vsaj vsak drugi dan, kar omogoča ustrezno regeneracijo.
6. Patološka tetiva vsebuje več zdravega tkiva, kot si morda mislite
Raziskave so pokazale, da imajo patološke tetive pogosto več zdravega tkiva kot običajne. To pomeni, da jih lahko varno obremenjujemo in se osredotočimo na zdrave dele, ne na patološke. Kot pravijo raziskovalci: 'Zdravite krof, ne luknje.' (Docking et al., 2015).
7. Večina ruptur Ahilove tetive je brez predhodnih simptomov
Kar 66 % ruptur Ahilove tetive se zgodi brez bolečine, okorelosti ali funkcionalnih težav (Kannus et al., 1991). Vseeno ima velika večina rupturirane tetive degenerativne spremembe. Le 4 % ljudi z Ahilovo tendinopatijo razvije rupturo, kar pomeni, da je bolečina pri tendinopatijah lahko zaščitni dejavnik (Yasui et al., 2017).
Zaključek
Razumevanje teh dejstev nam omogoča boljši vpogled v naravo tetiv in učinkovitejše načrtovanje rehabilitacijskih strategij. Čeprav degenerirane tetive ni mogoče povsem obnoviti, pravilno prilagojena obremenitev in vadba zagotavljata znatno izboljšanje kakovosti življenja.
Literatura
- Docking, S. I., Cook, J. (2015). Patellar tendinopathy: Treat the donut, not the hole. Dostopno: https://doi.org/10.1016/j.ptsp.2015.06.001
- Magnussen, R. A., et al. (2010). Tendon collagen turnover in response to exercise. Dostopno: https://doi.org/10.1249/MSS.0b013e3181d29c1c
- Plinsinga, M. L., et al. (2015, 2018). Sensory profiles in tendinopathy.
- Soslowsky, L. J., et al. (2002). Overuse activity and tendon injury. Dostopno: https://doi.org/10.1002/jor.1100120203
- Tsehaie, J., et al. (2017). Impact of tendon imaging on rehabilitation outcomes.
- Visnes, H., et al. (2013). Jumper’s knee paradox. Dostopno: https://doi.org/10.1136/bjsports-2012-091862
- Yasui, T., et al. (2017). Achilles tendinopathy and rupture risks. Dostopno: https://doi.org/10.1016/j.joca.2017.06.011
