Miti in dejstva o poškodbah sprednje križne vezi (ACL)

David Renko • January 8, 2025

Poškodbe sprednje križne vezi (ACL) so dolgo veljale za poškodbe, ki zahtevajo kirurški poseg za popolno rehabilitacijo. Vendar pa raziskave kažejo, da se v nekaterih primerih ACL poškodbe zacelijo tudi brez operacije. V tem članku razbijamo nekaj najpogostejših mitov in predstavimo ključna dejstva o poškodbah sprednje križne vezi.



MIT 3:  Brez operacije je tveganje za osteoartritis večje


V pregledu literature so Webster idr. (2022) analizirali 13 študij in ugotovili, da kirurška rekonstrukcija ne zmanjša tveganja za razvoj osteoartritisa na dolgi rok, saj ima približno tretjina pacientov po operaciji osteoartritis. Tudi drugi pregledi niso pokazali pomembnih razlik med kirurškim in nekirurškim zdravljenjem, pri čemer je bilo v kirurških skupinah zaznano celo nekoliko večje tveganje za osteoartritis (Delincé & Ghafil, 2012; Smith idr., 2014; Monk idr., 2016).


Tveganje za osteoartritis je večje pri osebah z oslabljenimi kvadricepsi (Øiestad idr., 2015) in pri tistih, ki so imeli operacijo, ki je odstranila del meniskusa (Migliorini idr., 2023).

Ključno je, da sama poškodba križne vezi povečuje tveganje za osteoartritis, ne pa izbira zdravljenja.


MIT 4:  Vrnitev v šport brez operacije ni možna

 

Pogosto slišimo, da se pri poškodbi ACL brez operacije ni mogoče vrniti v šport, zlasti pri športih, ki vključujejo spremembe smeri, vendar to ni res. Mnogi profesionalni športniki na svetovnem nivoju tekmujejo brez križnih vezi.


Grindem idr. (2012) so primerjali vrnitev v šport po poškodbi ACL, pri čemer so raziskovali tako kirurško kot nekirurško zdravljenje. Po enem letu je bila stopnja vrnitve v šport enaka v obeh skupinah, pri nekirurški skupini pa so bile rezultati na testih skokov in funkcionalnosti kolena boljše.


Myklebust idr. (2003) so v študiji o profesionalnih rokometaših z rupturo ACL ugotovili, da je 82 % tistih, ki niso imeli operacije, nadaljevalo z igranjem rokometa na predpoškodbenem nivoju, v primerjavi s 58 % operiranih. Hurd idr. (2009) pa so ugotovili, da se je 72 % športnikov, ki so izpolnili kriterije za povratek v šport, vrnilo brez ponovne poškodbe v  obdobju desetih let.


Primera vrnitve v šport brez operacije: DeJuan Blair, NBA igralec, ki je igral od leta 2009 do 2016 dejansko brez obeh križnih vezi, ter profesionalni ragbist Mitch Short, ki se je vrnil na igrišča dva tedna po poškodbi ACL.


MIT 5: Pri poškodbi ali po operaciji ACL ni pametno izvajati vaj v odprti verigi


Mit, da pri poškodbi ali operaciji ACL ni mogoče izvajati vaj v odprti verigi, je ena največjih napačnih prepričanj, ki omejujejo okrevanje. Mnogi kirurgi in fizioterapevti trdijo, da so vaje v odprti verigi nevarne, ker naj bi poškodovale rekonstrukcijo ali da niso „funkcionalne“. V resnici pa vaje, kot je izteg kolena, krepijo kvadriceps prav tako učinkovito kot počepi, le da se rahlo razlikujejo področja, kjer se mišice krepijo.


Raziskave kažejo, da ni nobene razlike v napetosti kolenskega sklepa med pacienti, ki izvajajo vaje za iztegovanje noge v odprti verigi, in tistimi, ki jih izvajajo v zaprti verigi (Fleming et al., 2005; Perriman et al., 2018). Prav tako je napetost na križno vez pri hoji 2 do 3 krat večja kot pri omenjeni vaji (Noehren et al., 2020), kar pomeni, da so te vaje precej manj obremenjujoče za sklep kot vsakodnevna hoja.


Naprave za iteg kolena imajo še eno prednost pred počepi – preprečujejo prelaganje bremena na ostale mišice. Počepi vključujejo tako upogibanje kolena kot tudi kolčnega sklepa, kar pomeni, da je zlahka mogoče izvajati vajo na način, ki manj obremeni kvadriceps, če preveč upogibamo kolke. Pri vajah na napravi pa so kvadricepsi izolirani, kar omogoča boljši nadzor nad močjo mišic.


Za začetek je priporočljivo izvajati vaje v razponu od 90° do 60° upogiba kolena, saj ta položaj ne obremenjuje ACL dodatno (Beynnon et al., 1995). Kasneje, ko okrepite kvadriceps, je smiselno vključiti tudi polni razpon gibanja, saj bo to pomagalo pri večji moči v sklepih, zlasti v tistih kotih, kjer se pogosto zgodi poškodba ACL.


Povzetek:


  • Mnoge rupture ACL se lahko pozdravijo same, BREZ operacije.
  • Operacija vam ne poveča možnosti za vrnitev v šport.
  • Operacija ne zmanjša tveganja za nadaljnje težave ali poškodbe.
  • Nezdravljenje po poškodbi ACL je veliko večje tveganje za nadaljnje poškodbe.


Sodobne raziskave poudarjajo, da operacija ni edina možnost zdravljenja ACL poškodb. Dobro zasnovana rehabilitacija pa je ključna za dolgoročno funkcionalnost kolena.


Viri:

  • Ihara, Shinya, idr. 1996. "The Natural History of Anterior Cruciate Ligament Tears." American Journal of Sports Medicine 24 (1): 9-15.
  • Filbay, Stephanie, idr. 2022. "The Healing Process of ACL Injuries Without Surgery." Journal of Orthopaedic & Sports Physical Therapy 52 (3): 132-142.
  • Filbay, Stephanie, idr. 2023. "The Cross Bracing Protocol for ACL Rehabilitation: A Comprehensive Approach." Journal of Orthopaedic Research 41 (8): 1693-1700.
  • Ekas, Gregory R., idr. 2020. "Surgical vs. Conservative Management of ACL Tears: Long-Term Outcomes." Journal of Knee Surgery 33 (7): 684-690.
  • Webster, Kate E., idr. 2022. "Outcomes of Surgical vs Non-Surgical ACL Treatment: A Systematic Review." The British Journal of Sports Medicine 56 (4): 217-224.
  • Grindem, Hege, idr. 2012. "Return to Sport After Anterior Cruciate Ligament Reconstruction: A Systematic Review of Literature." Scandinavian Journal of Medicine & Science in Sports 22 (6): 704-713.
  • Fleming, Bridget, idr. 2005. "Effects of Open Kinetic Chain Exercises on ACL Injuries." Sports Medicine & Rehabilitation Journal 15 (2): 78-84.

 


By David Renko January 17, 2025
Drža je definirana kot položaj telesa, v katerem ohranjamo telesno ravnotežje proti gravitaciji, bodisi v stoječem položaju bodisi med ležanjem. Na splošno nas učijo, da moramo sedeti pokončno in paziti na hrbtenico, kar velja za “dobro” držo. Pri delu pa je pravilna ergonomija tista, ki vključuje prilagoditev delovnega okolja tako, da delamo v relativno pokončnem položaju, s čim manjšimi ukrivljenostmi hrbtenice. Vendar raziskave kažejo, da ta drža ne zmanjšuje bolečin v hrbtu. 
By David Renko January 10, 2025
Tenzijski glavoboli so ena najpogostejših oblik glavobolov, ki prizadenejo ljudi vseh starosti. Njihova pogostnost narašča predvsem zaradi sodobnega življenjskega sloga, ki pogosto vključuje dolge ure sedenja, stres in pomanjkanje gibanja (Cagnie et al., 2007).
By David Renko January 5, 2025
Med nosečnostjo se telo izjemno prilagodi, da lahko podpira rast in razvoj novega življenja. Ti procesi vplivajo na številne telesne sisteme, kar pogosto spremeni, kako se nosečnice počutijo med telesno aktivnostjo. Tukaj so ključne prilagoditve: Kardiovaskularni sistem Poveča se količina krvi. Srčni utrip v mirovanju naraste za 10–20 udarcev na minuto. Srčni iztis se poveča za 30–50 %. V prvem in drugem trimesečju se krvni tlak zniža, nato pa se v tretjem vrne na običajno raven. Dihalni sistem Trebušna prepona se dvigne za približno 4 cm. Kot prsnega koša se poveča, kar omogoča širše dihanje. Poraba kisika naraste za 30 %, medtem ko se skupna pljučna kapaciteta nekoliko zmanjša. Endokrini sistem Raven kortizola (t. i. stresnega hormona) se lahko poveča do trikrat. Hipofiza postane večja. Raven glukoze na tešče se zniža za 10–20 %. Holesterol in telesne maščobe se v drugem trimesečju naravno povečajo. Mišično-skeletni sistem Hormonske spremembe povečajo gibljivost sklepov. Oblika telesa se prilagodi – medenica se rahlo nagne naprej, kar poveča ledveno krivino (lordozo). Mišice medeničnega dna so dodatno obremenjene zaradi večje telesne mase in prilagoditev drže. Te spremembe so popolnoma naravne in pomagajo telesu, da se pripravi na porod. Kljub temu pa lahko vplivajo na način, kako nosečnice vadijo in kako se pri tem počutijo.
Prikaži več